Rezultati britanskih predčasnih volitev

Zmagovalci britanskih predčasnih volitev so Konservativci z Borisom Johnsonom na čelu, medtem ko je izplen Corbynovih laburistov sramotno slab.

Podrobnejše rezultate volitev si lahko pogledate na spodnji sliki:

Kot lahko vidite se število poslanskih sedežev, ki so jih dobile stranke ne ujema z odstotki in številom glasov, ki so jih strankam namenili volilci. Konservativci so, v primerjavi z 43,6% glasov, dobili kar 56,1% poslancev. Laburistom je 32,2% glasov prineslo 31,2% poslancev. Liberalni demokrati so kljub 11,6% glasov dobili le 1,7% poslanskih mest. Škotska nacionalna stranka pa je za zgolj 3,9% glasov dobila kar 7,4% poslancev.

Razlog za takšna odstopanja je britanski večinski volilni sistem, ki se precej razlikuje od proporcionalnega, ki ga uporablja večina evropskih držav vključno z nami. Da bodo stvari nekoliko bolj jasne, bom najprej pojasnil oba volilna sistema.

Večinski volilni sistem

Britanski relativni večinski volilni sistem predstavlja sistem, v katerem je država razdeljena na 650 volilnih okrajev, pri čemer se v vsakem okraju izvoli enega predstavnika v poslanski zbornici (“House of Commons”). To pomeni, da imajo vsi okraji po enega predstavnika v poslanski zbornici, predstavnik pa je tisti, ki je dobil v nekem okraju največ glasov. Ker je pomembno le, da kandidat dobi največ glasov (lahko tudi le 1 glas več kot drugo uvrščeni) v svojem okraju in ne skupen rezultat njegove stranke, velikokrat v takem sistemu pride do odstopanj med številom glasov in številom poslancev, ki jih dobi posamezna stranka. Absolutni večinski sistem bi bil dvokrožni sistem, v katerem bi prišlo v vseh volilnih okrajih, kjer nek kandidat ni dobil večine (več polovice glasov), do drugega kroga – to naj bi zagotavljalo, da bi bil vsak poslanec izvoljen večinsko.

Proporcionalni volilni sistem

Proporcionalni volilni sistem je sistem, v katerem dobijo stranke toliko odstotkov poslanskih mest, kolikor odstotkov glasov so dobile na volitvah. Ker bi bila realizacija popolnega proporcionalnega sistema zelo zapletena, se je pri nas in tudi drugje po Evropi uveljavil proporcionalni sistem s popravki iz večinskega sistema. Popravljen sistem ima volilni prag (pri nas so to 4%), ki ga morajo stranke na volitvah preseči, da dobijo svoje poslance. Število poslancev, ki jih dobi vsaka stranka se torej določa glede na odstotke glasov, poslanske mandate v strankah samih pa se določa glede na volilne okraje. Poslanci postanejo tisti kandidati stranke, ki so v svojih okrajih dobili največ glasov – če stranka npr. dobi 4 poslanska mesta, bodo tisti 4 kandidati, ki so v svojih okrajih imeli najboljši rezultat (glede na kandidate svoje stranke v drugih okrajih), postali poslanci. Popolni proporcionalni sistem naj ne bi imel volilnega praga in volilnih okrajev, hkrati pa bi volilci izbirali le med strankami in ne kandidati strank.

Kateri sistem je boljši za Veliko Britanijo?

Večinski zagotavlja, da poslanci postanejo zares tisti, ki jih podpira največ ljudi v nekem okraju, proporcionalni pa zagotavlja, da se število poslancev posamezne stranke ujema z rezultatom volitev.

Oba sistema imata svoje prednosti in pomanjkljivosti, vendar se mi zdi proporcionalni v večini primerov vseeno boljši. Sicer je ustreznost sistema odvisna od značilnosti države.

Združeno kraljestvo, ki ga ravno obravnavam, pravzaprav združuje kar 4 narode (S. Irska, Wales, Škotska in Anglija), zato bi proporcionalni volilni sistem močno zmanjšal vpliv drugih narodov. Anglija ima namreč mnogo več prebivalcev kot ostale dežele znotraj VB (56 milijonov od skupno 67 milijonov), kar pomeni, da angleške stranke dobijo mnogo več glasov kot stranke drugih narodov – te stranke imajo zaradi večinskega volilnega sistema nekoliko večji vpliv, saj zaradi zmag v svojih okrožjih dobijo občutno več poslancev, kot bi jih s proporcionalnim sistemom. V Veliki Britaniji je torej večinski volilni sistem z vidika vpliva drugih narodov znotraj kraljestva boljši, vendar, a je tudi bolj demokratičen? Ne, ni. Z izjemo lokalno močnih nacionalnih strank namreč zmanjšuje vpliv manjših strank in povečuje vpliv dveh največjih strank – na nek način ustvarja podoben dvostrankarski sistem, kot ga imajo v ZDA (kjer pa le-ta očitno ne deluje). Še ena velika težava večinskega sistema, ki je lahko sicer obravnavana tudi kot prednost, je to, da ima lahko ena stranka v takem sistemu absolutno večino v parlamentu, kljub temu da na volitvah ni dobila več kot polovice vseh glasov. S tem ima vladajoča stranka, ki je ne podpira več kot polovica države, zelo veliko moč, manjša pa je tudi demokratičnost političnega sistema.

Britanski volilni sistem ohranja Združeno kraljestvo “združeno” (zadnje čase se problematika sicer stopnjuje), hkrati pa dela celoten politični sistem manj demokratičen. *Problematika Škotske, S. Irske (in tudi Walesa) v Združenem kraljestvu postaja vse bolj aktualna, a to temo bom prihranil za kakšen drug članek. Rešitev bi – po mojem mnenju – lahko predstavljal proporcionalni volilni sistem, v katerem bi imela vsaka dežela (Anglija, Škotska, Wales in S. Irska) vnaprej določeno število poslancev. To pomeni, da bi lahko prebivalci neke dežele volili svoje predstavnike v parlamentu, število predstavnikov pa bi bilo vnaprej določeno in ne bi bilo odvisno od rezultata volitev.

Volilni sistem pri nas

V tem članku ne bom poglobljeno razglabljal o našem volilnem sistemu, saj je to tema zase. Ponavljam pa še enkrat, da uporabljamo proporcionalni volilni sistem z volilnim pragom, ki se mi zdi  – kljub vsem slabosti – boljši od večinskega. Kot zanimivost in tudi pokazatelj nedemokratičnosti večinskega volilnega sistema, prilagam h članku še dejstvo, da bi imela SDS v večinskem volilnem sistemu (kot ga ima VB) zdaj 75 poslancev in absolutno večino v parlamentu, kljub ~25% na volitvah. To sem slučajno zasledil na različnih socialnih omrežjih, najbolj prepričljiv pa je tale slikovni prikaz: https://public.flourish.studio/visualisation/1096736/